Acts 5

Hananija in Safira prevarata Boga

1Neki mož po imenu Hananija je skupaj s svojo ženo Safiro prodal kos zemlje. 2Prinesel je apostolom samo del izkupička in trdil, da je to vse, kar je dobil. Njegova žena se je strinjala s to prevaro. 3Peter pa je spoznal njegovo namero in ga je vprašal: “Hananija, zakaj si dovolil, da te satan dobi pod svojo oblast? Zakaj si prevaral Svetega Duha in si skril del denarja? 4Nihče te ni prisilil, da prodaš zemljo. Bila je tvoja. Tudi denar bi lahko zadržal. Kako si le mogel storiti kaj takega! Nisi prevaral ljudi, ampak Boga samega.” 5Pri teh besedah se je Hananija mrtev zrušil na tla. Vsi, ki so to slišali, so se prestrašili. 6Nekaj mladeničev je pokrilo mrtveca s prtom ter ga odneslo ven, da bi ga pokopali.

7Kake tri ure pozneje je prišla njegova žena Safira. Ni še vedela, kaj se je zgodilo. 8Peter jo je vprašal: “Ali je bilo to vse, kar sta dobila za njivo?” “Da,” je odgovorila, “to je bilo vse.” 9“Kako sta mogla verjeti, da Božji Sveti Duh ne bo opazil vajine prevare?” je odgovoril Peter. “Možje, ki so pokopali tvojega moža, se pravkar vračajo. Odnesli bodo tudi tebe.” 10V tem trenutku je Safira padla mrtva na tla. Ko so mladeniči vstopili in videli, da je mrtva, so odnesli tudi ženo in jo pokopali poleg njenega moža. 11Vsa cerkev pa in vsi, ki so o tem slišali, so se prestrašili.

Bog je s svojo cerkvijo

12Po Božjem nalogu so delali apostoli mnoge čudeže. Verni so se sestajali v templju v Salomonovi hali. 13Drugi se jim niso upali pridružiti, vendar so s strahom in z velikim spoštovanjem govorili o njih. 14Vedno več mož kakor tudi žena je verovalo v Jezusa. 15Prišlo je tako daleč, da so bolnike na posteljah in nosilih prinašali na cesto, da bi Petrova senca padla na njih, ko je šel mimo. 16Tudi iz mest v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje. Prinašali so bolnike in take, ki so bili pod oblastjo demonov in vsi so ozdraveli.

Novo preganjanje apostolov

17Veliki duhovnik in njegovi prijatelji iz ločine saducejev so zavidali apostolom. 18Prijeli so jih in jih vrgli v ječo. 19Ponoči pa je Božji angel odprl vrata ječe in odpeljal apostole ven. 20“Pojdite v tempelj,” je dejal “in oznanjujte celotno sporočilo o tem novem življenju!” 21Apostoli so zgodaj zjutraj odšli v tempelj in javno pridigali. Prav tedaj pa je sklical veliki duhovnik s svojimi pristaši judovski sodni zbor in poslal po apostole, da bi jih zaslišali. 22Toda niso jih našli v ječi. Zato so se služabniki vrnili in sporočili: 23“Jetniki so pobegnili. Vrata ječe so bila skrbno zaklenjena in straža je bila na mestu. Ko pa smo odprli vrata, ni bilo nikogar v celici.” 24Ko so poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki to slišali, niso vedeli, kaj naj mislijo. “Kako se bo le vse to končalo?” 25V tem trenutku je nekdo vstopil s sporočilom: “Možje, ki ste jih vrgli v ječo, so spet v templju in govorijo o Jezusu.” 26Poveljnik tempeljske straže in njegovi možje so takoj odšli v tempelj ter so privedli apostole. Vendar niso uporabili sile, ker so se bali, da bi jih ljudstvo sicer kamenjalo. 27Pripeljali so apostole v sodno dvorano, kjer jih je veliki duhovnik zaslišal. 28“Ali vam nismo strogo prepovedali, da bi še kdaj govorili o tem Jezusu?” je začel. “Vendar ves Jeruzalem govori o njem. Še več, krivico za smrt tega človeka hočete pripisati nam.” 29Peter in drugi apostoli so odgovorili: “Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi! 30Bog naših očetov je Jezusa, ki ste ga vi razpeli na križ, obudil od mrtvih. 31Bog ga je s svojo močjo povišal na mesto Vladarja in Rešitelja, da bi se izraelsko ljudstvo lahko spreobrnilo ter da bi jim odpustil grehe. 32Mi smo priče vsem tem dogodkom, kakor tudi Sveti Duh, ki ga Bog daje vsem, ki so mu poslušni.”

33Te besede so strašno razjezile vse člane sodnega zbora in odločili so se, da bodo dali apostole umoriti.

Gamalielov modri nasvet

34Potem je vstal Gamaliel, farizej in ugleden verski učitelj. Zaprosil je, naj apostole za trenutek odpeljejo ven; 35nato se je obrnil k sodnemu zboru: “Možje Izraelci, bodite previdni in dobro premislite, kaj boste storili s temi ljudmi. 36Že nekaj časa je minilo odkar je Tevda trdil, da je nekaj posebnega. Okrog štiristo ljudi je pridobil, da so bili njegovi pristaši. Toda ubili so ga in nikogar ni več od teh, ki so hodili za njim. Nihče ga več niti ne omenja. 37V času ljudskega štetja je Juda iz Galileje vodil vstajo. Mnogi so se mu priključili. Toda tudi on je bil ubit in nihče več ne govori o njegovem gibanju. 38Zato vam svetujem: Pustite te ljudi pri miru! Če so to njihove ideje in dejanja, za katere se zavzemajo, bo vse to kmalu propadlo. 39Če pa je Bog za tem, ne morete ničesar storiti. Ali pa se hočete boriti z Bogom?”

40Zbrani so poslušali njegov nasvet. Poklicali so apostole v dvorano, šibali so jih in jim še enkrat prepovedali, da govorijo o Jezusu. Potem so jih izpustili. 41Apostoli pa so zapustili sodno dvorano veseli, da je Bog dovolil, da so zaradi Jezusa trpeli bolečine in zaničevanje. 42Vsak dan so javno v templju in tudi v privatnih hišah govorili, da je Jezus Mesija, ki ga že dolgo pričakujejo.